NASILJE: Zakaj to počne?

NASILJE: Zakaj to počne?

Nasilje je ena izmed oblik nadvlade nad drugo osebo. Je izraba moči nad drugo osebo. Zmorete pomisliti na razmerja in odnose v vašem življenju, v katerih ste obravnavani tako, da se počutite slabo? Kaj je ozadje teh odnosov?

Nasilje je na žalost zelo prisotno tudi pri nas. V času karantene, ko so žrtve izolirane in prisiljene, da preživijo še več časa fizično doma, kjer je nasilja največ, se je pokazalo, da je nasilje v porastu.

Najpomembneje kar bi že na začetku želela poudariti je, da je za nasilje vedno odgovoren nasilnež oz. tisti, ki nasilje izvaja. Nasilje ima ničelno toleranco, kar pomeni, da nasilja ne opravičujemo, ga ne toleriramo in ne dovolimo izgovorov. Žrtev ni odgovorna za nasilje in ni sama kriva, da se ji nasilje dogaja.

Kdo je nasilnež? Nasilnež je oseba, ob kateri se partnerji in druge osebe počutijo kronično zlorabljeni ali razvrednoteni. Zlorabljajoča oseba največkrat izkazuje prevladujočo značilnost, kar je, da sama pove, kako bi morali drugi razmišljati, delovati in biti. Želijo imeti popoln nadzor in kontrolo nad žrtvijo, jo osamiti in toliko prestrašiti, da žrtev izgubi vso zaupanje in vero vase in svojo moč. Pogosto zelo intenzivno spreminjajo svoje razpoloženje iz ene skrajnosti (sladke prijaznosti) do druge (brutalnega nasilnega vedenja). Navadno se posmehujejo žrtvam, so agresivni, jih ponižujejo in jim konstantno dajejo občutek manjvrednosti. Ne sprejemajo drugega mnenja, obračajo besede in ne priznajo krivde za svoja dejanja, prisotne je ogromno manipulacije.

Pri nasilju se ustvari krog, ki se vedno znova ponavlja v dinamiki odnosa z zlorabljajočim in žrtvijo. Najprej se zgodi nasilen izbruh (udarec, nadvlada). Po prvem šoku, kjer žrtev težko dojame, da se je to sploh lahko zgodilo se začne spraševanje, kaj je do tega pripeljalo. Žrtev se sprašuje kaj je storila narobe, zakaj se to dogaja. Povzročitelj navadno išče izgovore in krivdo pripiše žrtvi, torej vso odgovornost prelaga na žrtev največkrat z besedami, da je sama kriva za njegovo obnašanje. Potem postaja vzdušje v odnosu vedno težje, strah se poglablja, žrtev se zelo trudi, da ne bi naredila kakšne napake, samo čaka, kdaj bo spet ekshaliralo. Nato pride znova do izbruha in krog se sklene. Hkrati se ob tem vzdušje navidezno sprosti in krog se znova ponovi.

Poznamo več vrst nasilja. Najpogostejše so :

  • Psihično nasilje: je kakršna koli zloraba moči, ki jo človek uporabi za napad na drugo osebo. Preklinjanje, žaljenje, kričanje, zmerjanje, poniževanje v kakršnem koli smislu, izbruhi jeze, nadvlada nad drugo osebo. Kontroliranje, izoliranje, nadzorovanje in omejevanje. Tihe maše so eden izmed pogostih oblik psihičnega nasilja, saj je to kaznovanje s tišino, ki zelo boli, saj prekinja stik in povzroča občutke manjvrednosti.
  • Fizično nasilje: je vedno tisto, kjer je napad na človekovo telo. Fizično nasilje je skoraj vedno povezano s psihičnim nasiljem, kjer se le to stopnjuje. Sem spadajo udarci, brcanje, ščipanje, grizenje, polivanje, sežiganje, odrekanje ali siljenje hrane, zapiranje v kak prostor in s tem omejevanje svobode in podobno.
    Spolno nasilje; je kakršno koli nasilje v povezavi s spolnostjo. Nasilje je, kadar v kakršen koli spolni akt kamor se posameznik ni prostovoljno in svobodno vključil. Največ spolnega nasilja je v partnerskih odnosih. Sem spada kakršnokoli nagovarjanje k stvarem, ki si jih drug ne želi, siljenje k ogledu vsebin, ki jih drug ne želi, prisiljeno slačenje, ali siljenje s predmeti z nameni spolnih nadvlad ipd. Spolnost mora vedno biti svobodna izbira posameznika, vedno.
  • Ekonomsko nasilje: je nasilje, ki se pogosto spregleda. O njem govorimo, če gre za huda odrekanja drugi osebi, če se osebo sili v prilagajanje, pokorščino, če kdo skriva finančna sredstva, če kdo oškoduje drugega, neplačevanje zakonsko obveznih stvari kot je preživnina in podobno. Z ekonomskim nasiljem posegamo v človekovo dostojanstvo.

Obstaja še več drugega nasilja. Nad otroci, živalmi, spletno nasilje idr.

Naj se ob vsem tem prebudi zavest, da je nasilje treba ustaviti vedno in povsod. Da mora odgovornost za nasilje vedno prevzeti oseba, ki nasilje povzroča. Ob tem pa še opozorilo vsem, ki ste mogoče sedaj v nasilnem odnosu in imate v družini tudi otroke. Otroci niso in ne morejo biti odgovorni, da se vztraja v zlorabljajočih odnosih. Otroci imajo pravico do varnosti in miru, hkrati pa so lahko velik klic k pomoči, saj s tem, ko rešite sebe in otroke iz takšnega odnosa, daste sebi in otrokom zdravo popotnico, da ni treba vztrajati v stvareh in odnosih, ki bolijo, žalijo, razvrednotijo, ponižajo in sramotijo. To ni ljubezen, to je nasilje.

Iz tega začaranega nasilnega kroga je možno izstopiti. Najprej je treba prepoznati opozorilne znake, ki se začno pojavljati postopoma. Že ob začetku odnosa se kažejo zametki nasilnega odnosa. To so blagi skorajda bežni občutki nadzora, manipulacije, včasih samo kot občutek nelagodja, da tuje mnenje ni vredno in podobno. Nato sledi pomembna odločitev, saj hitre in preproste rešitve ni. Narediti je potrebno varnostni načrt, dobro razmisliti o vseh nadaljnjih korakih. Ustvariti varno podporno mrežo ljudi in ustanov, kamor se lahko obrnete po pomoč. Mir se začne doma in ne ostanite sami s svojo stisko. To je eden izmed najpomembnejših korakov, k življenju brez nadzora in zlorab.

V branje priporočam knjigo: Lundy Bancroft: Zakaj to počne? In literaturo Sanje Rozman, o soodvisnih odnosih, ki so največkrat pogosti v nasilnih odnosih.

 

Gabrijela Šnajder