Stiska osamljenosti

Stiska osamljenosti

Ljudje smo odnosna bitja. Za zdrav psihofizični razvoj potrebujemo ob sebi drugega s katerim se počutimo povezane in ljubljene. Ni pomembno koliko je takšnih odnosov, ampak kako kvalitetni so ti medsebojni odnosi.

Biti sam kot odrasel, je dragocena človekova zmožnost. Prav v samosti, se zmore posameznik srečati s seboj v najbolj intimnih in ranljivih občutkih. Biti sam pomeni, da se srečamo s svojimi najglobljimi čustvi, kjer se zmore razviti lastna ustvarjalnost, domišljija in zadovoljstvo. Že Winnicot (Angleški psihiater) je trdil, da otrok, ob katerem je sicer mama navzoča, vendar se od njega včasih tudi umakne, odraste v osebo, ki se samosti ne boji in jo lažje prenaša kot tisti, ki so neprestano deležni materine pozornosti. Po drugi strani so osebe, ki v otroštvu niso prejele dovolj ljubezni in pozornosti, taki v odrasli dobi preprosto niso sposobne ljubiti na enako predan način, kot tiste, ki so to pozornost dobile. Odnos do samosti je v veliki meri odvisen od tega, kar nas je pomembna druga oseba, s svojim odnosom naučila, v času našega otroštva.

Samost sama po sebi ne povzroča bolečine, povzroča jo občutek, da nismo deležni ljubezni. To je pa lahko posledica tega, da so posamezniku privzgoji prepričanje, da bo srečen le ob prisotnosti drugih. Zato je ključna najprej ljubezen do samega sebe, ljubezen, ki jo gojimo in čutimo do sebe, do lastne biti. Samost lažje sprejme, če je zadovoljen s seboj, s svojimi odločitvami in svojimi izbirami. Nihče namreč ne more živeti našega življenja in prevzeti našega trpljenja. V samosti se razvija tudi posameznikova zrelost, saj nudi čas zase, kjer je prostor za poglabljanje vase in svoje misli. Omogoča, da se resnično spoznamo in sprejmemo, ter razvijemo zdravo kritičnost in se osvobodimo soodvisnosti ter mnenja drugih. Kar pa velja prav za vsakogar izmed nas, nekaj samosti je namreč dobro za vse. Samost je lahko oboje, pozitivna in negativna izkušnja, v kateri se lahko počutimo izpopolnjene ali pa nezadovoljne in osamljene.

Osamljenost ni isto kot samost. Samota je nekaj objektivnega, je stanje ko je posameznik več sam ali nima veliko družbenih stikov. Prav tako samota, ali samskost nista isto kot osamljenost. Osamljenost je zelo subjektivno notranje počutje posameznika. Osamljenost je večkrat posledica občutka neslišanosti, nesprejetosti, ničvrednosti, zavrnitve, pomanjkanje varnosti ali izključenosti. Osamljenost se nanaša na občutek, da nas nihče ne razume, nihče ne sliši in ne sprejme takšnega kot pravzaprav v resnici smo, kar v človeku povzroči občutke praznine, tesnobo, žalost. Pojavi se lahko ob melanholiji, dolgčasu vodi pa lahko tudi v depresijo. Osamljenost lahko občuti tudi posameznik, ki je v zvezi, obdan z mnogo ljudmi in družino. Saj je želja po intimnosti, varnosti in ljubezni tista, ki vzbuja osamljenost tudi, če smo obdani z ljudmi, ki nam tega občutka ne dajejo.

Osamljenost vpliva na samost, odvisno od tega ali je samost izbrana ali vsiljena. Izbrana samost, nam lahko omogoči samo raziskovanje, utrjevanje družbenih vezi, udejstvovanje v hobijih in zanimanjih, ki so nam pri srcu in posamezniki v samosti so lahko zelo srečni. V vsiljeni samosti, pa lahko posameznik začuti veliko bolečine, zavrženosti, celo zamero do življenja samega, lahko se še dodatno zapre vase in se odpove stikom, kjer v svojem samostojnem času prav tako nič ne doprinese za lastno dobrobit.

Je pa v zadnjem času znanost odkrila, da je kronična osamljenost zdravstveno stanje, ki poteka na biološki, celični ravni in da je vsaj del nagnjenosti k osamljenosti nasleden, drug del pa povezan s primarnimi družinskimi pogoji, s katerimi se soočimo kot novorojenčki in otroci. Kronična osamljenost, je tista, ki se vleče dlje časa in ima na telo vpliv podobno kot kronični stres. Pojavijo se lahko težave s spanjem, višji krvi pritisk, pride do neravnovesja v hormonskem spektru ipd.

Ločimo lahko dve vrsti osamljenosti in sicer družbeno/socialno osamljenost in romantično/partnersko osamljenost. Razlikujeta se predvsem v specifiki odnosov. Imeti in živeti življenje ni enako kot imeti partnerstvo. Posameznik lahko neguje in gradi kakovostno, zadovoljivo in pristno življenjsko energijo ter povezanost znotraj sebe in v svojem socialnem krogu, ki si ga izbere zase, tudi če ni del romantičnega odnosa in je po tem takem sam. Težava so prepričanja in ideologije raznih religij in znanosti, ki temeljijo na upanju in pomenu družine ter partnerstva za posameznika, ki vzbujajo občutke nezadostnosti in osamljenosti, če tega odnosa ni. Osamljenost je torej kompleksen pojav, ki ni nujno pogojen s tem, da je posameznik v partnerskem razmerju ali ne. Osamljen je lahko tudi nekdo, ki je del romantičnega odnosa, vendar se v njem ne počuti slišanega, sprejetega in ljubljenega.

Ljudje se navezujemo na različne socialne vezi, lahko so to družinske, prijateljske, partnerske, otroške ipd. Najpomembnejša vez in odnos, ki je prisoten pri čisto vseh vezeh je odnos, ki ga gojimo do sebe. Prav ta odnos zaznamuje tudi druge odnose, skozi spoštovanje, naklonjenost, vztrajnost, zaupanje in empatijo, zato nikar ne pozabimo ohranjati in gojiti pristen odnos do sebe. Ostali odnosi bodo temu sledili. Osamljenost ima funkcijo zaščite ljudi pred tem, da bi bili izolirani in nam služi kot vzpodbuda, da iščemo in negujemo medosebne odnose. Če so občutki osamljenosti preveč intenzivni in ne veste kako se soočiti z njimi, nam lahko pišete na info@center-pandora.si.